Prosvetna gradiva naj bi v vzgojno-izobraževalnem sistemu v sleherni šoli obsegala načrt zavestnega spremljanja učencev, dijakov, študentov v njihovo izobraževalno ali učno korist, nove metode in didaktične postopke v pedagoški vedi, tudi vzpostavitev kurikularnosti v osnovnošolskem sistemu, kjer je treba nemudoma v državnih šolah v Republiki Sloveniji odpraviti partijski naziv »tovarišica« ali »tovariš«, obenem se je treba soočiti s predsodki in vsakršnimi, zlasti s socialnimi ali jugoboljševiškimi privzgojenimi stereotipijami učiteljstva na vseh ravneh šolanja, upoštevati pa je potrebno etnične in kulturne posebnosti šolajočih se osebkov in njihovih staršev ter družinskega okolja, urediti sodelovanje z družinami tako, da se družini ne odvzame družinska pravica v času, kar je otrok v šoli, kot se dogaja v Republiki Sloveniji v sleherni učilni zidani kot državnem šolskem oddelku šoloobveznikov, načrtovati je potrebno še sodelovanje po kooperativnih funkcijah v krajevnoskupnostih in regionalnih občestvih, obenem pa načrtovati ob letnem učnem načrtu tudi vrednote šolanja in študija ter načela v kurikularnih šolskih načrtih, naposled pa je treba uporabiti vse prvine vedenjskih kulturnih vzorcev razredne zavesti, običajev, tradicije, glasbe, legend v slehernem razredu, poleg možnih drugih specifik. 

Ko sem v vsaj osem in več letih dosledno pisal o slovenskem postkomunističnem šolskem sistemu, ki zaposluje kanclijsko tovarišijske kolektive in se je feminiziral in v katerem so domala in gotovo vsi ravnatelji bivši ostri titoisti ter odrezavo shinavčene ali prirejene tovarišice komunistke in brezobzirni tovariši komunisti, medtem ko vsako šolsko pisarno polnijo spet tovarišice kot nekakšne svetovalne delavke…, sem se vedno dotaknil ob otrokove koristi in otrokove koristi, ki so v obvezni državni šoli na Slovenskem poteptane. V razredih je tako, da tudi doma sicer količkaj vzgojeni otrok kot obvezni obiskovalec šole, imenovan kot učenec, postane plen »iz navade« jugoboljševizma, kakor ga dosledno programsko izvajajo s poživinjenjem v osnovni šoli, v šoli strašne nestrpnosti in vrstniškega zaničevanja ter tepeža, saj si šolski zaposleni kolektivi tovarišij niti ne mažejo rok z otroki – sami šikanirajo kvečjemu psihološko zategnjeno ter se izživljajo s šikanami ali z brezobzirno pretiranim »discipliniranjem«. V razredih se šolsko kaže otroška prenažrtost ali objestnost slovenskih osnovnošolcev, ki niti na predmetni stopnji te obvezne in le obvezne državne šole niti jesti ne znajo. Navzven se kaže skratka shinavčena uradna podoba zmaličenega šolstva kot v sebi urejenega sistema, podobno kot prej v Sovjetski zvezi ali Jugoslaviji ter v jugoboljševizmu, medtem ko se javna šola usmerja le v vistousmerjenost slovenskih šoloobveznih otrok; tudi brž ko stopi tovarišica v razred, je samo kakor partijska tovarišica, ki »iz navade« nadaljuje ne le nacionalno socialistično šolsko samoupravljanje, ampak tudi socialistično »znanost« strokovnega sadizma ter brezobzirnosti. Pomagajo kvečjemu starši, ki le na zunaj kolaborirajo s »šolo«, saj je šola uradna državna kanclijska, ki je sebizadostna in ne potrebuje kot šolska oblast tudi nikakršne javne demokratične potrditve