Zgodovina se dogaja v navzočevanju tiste čiste prisotnosti, ki je zahteva vsakčasno. Znotrajčasnost zgodovine, ki je v dogajanju ali sredi njega, lahko konsituira tubit, vendar se dogaja vseskozi in ves čas časovno, torej v odvrtevanju naprej. >>>
Sodobni personalizem, kot ga dojema primeroma Edvard Kovač, se navezuje domala scela na delo Emmanuela Mouniera, sicer pa tudi na Jean Luisa Loubet del Bayla, Henrija Bergsona, Etienna Borna, Jacquesa Chevalierja, Paula Foulquieja, Jeana Guittona, Yvesa Ledura, Jeana Lestavela, Emmanuela Levinasa, B. H. Levyja, Gérarda Lurola, Oliverja Mongina, Paula Ricoeura, Raymonda Saint-Jeana, Zeeva Sternhella ali Erica Weila, ob omembi avtorja in slovenskega krščanskega socialista Edvarda Kocbeka. Dognano spoznanje življenja in dela Emmanuela Mouniera predstavlja Edvardu Kovaču okostje za tvorbo miselnih vsebin, ki se dejansko opredeljujejo za svet osebe, ki ne more biti več zgolj nadomestilo biti, niti nadomestek jaza, ampak se vključuje tvorno v medsebojnost. >>>
Zunaj znanstvene prakse se je dogodil sam po sebi preobrat kot katastrofa stare evropske morale, kjer pa drugo dobro ni izmik iz zgodovine.
V odkritju dogajanja nepristnih odnosov se je dogodil prevrat kot katastrofa, ki ne zahteva več obče človeške morale in ne dovršene svetovne nravnosti svetovnega človeštva. >>>
