Jutrni up je… Nočna puščava… Jutra so slepa… Ponujam ti up… >>>
Poletni hokkuStarinski haikuji...
Haiku – hokku –tri pesmi v enem vrhu ob robu brezna.
izpoje svoje slutno ozračje sončnega zatona, ko je čas med biti ali ne-biti, čas pred nočjo in novim jutrom, a je dan že nekako za menoj in teboj… Le kaj je haiku, kdo je haiku – v skrajno spoštljivi globini odnosa do sebe in narave, do duha in osebe, celo v razmerju med tukajšnjim telesom in slutnjo, uresničeno - kdo v letnih časih, kdo? Ali je japonska pesniška oblika lahko prenesena v slovenski, skoraj murnovski – impresionistični, a ostrejši svet samozastrtega strmenja? Dolgi večeri – kratke sanje, hipno prebujenje! Ob uri, ko se odpre prelomni sleherni letni čas – v kroženje ozvezdij.
Lepota narave se vživi v pesem – in narobe. Vsak haiku mora biti antologija zjedrenega in uglajenega pesništva v naravni govorici.
Ali je vednost premalo za – biti? Vsak haiku je zahtevno branje.
Dolg je čas – kratek pa haiku. Večerni haiku je cikel haikujev, izpetih docela, a posebej zasebno, tudi v odnosu do ljubezni kot že v ljubezenskem odnosu, torej ni samotarsko obarvan s sebstvom zase.
Obenem se razlika razlomi v sebi. Drugače je haiku tolikanj zase, kolikor je tudi zate, ki bereš… - A brati ga moreš kvečjemu v hipni igri večnosti, zdaj! Ločenost sveta se strne v snov haikuja - v samospraševanju ali v dokončno enkratnem dogovornem odgovoru.
