počasi in potiho -
žalostno listje. >>>
Vstanem prepoteno moker ob 4h… Vid mi pravi, da se češ nenehno boji, da bi prišel v njegovo sobo ter da se boji zaspati, ja, kakšne finte…, pa če mu verjamem, ni res. Ponoči sem si odrezal kos kruha, potlej pa si je še Vid odrezal rezino tega domačega peciva, ki je bridka stvar. >>>
Vstal sem kot običajno, že ob 4h in sem dokončal vendarle del cikla o slovenskih mestih… Spomin na včerajšnji dan v Slovanski knjižnici pa je risba - Dekle za računalnikom…, v tretji risarski izvedbi na računalniku. Počutim se srečno in suho, iz nosu mi več ne curlja, le utrujenost v kosteh čutim… >>>
Tekstura osorej, izbris, potem pa vnos linearnosti: obris. Najprej torej polnost in napolnjenost lika, da ga komaj razkrijem v opekah in kakor na kakem starem zidu, vgrajeni avtoportret, potem pa ravno nasprotno: linearna lastna podoba, in tako šele dvočrtno…, torej samo in samo obrisno. Med vsebinsko jedrnostjo in okvirnim obrisom se dogaja lik vrisan vedno po določni črti, vendar drugače v teksturi, drugače pa linearno. In vendar: vsakokrat sem jaz, kakor sem bil in sem. Pomislim, kako se je slikal in risal Rembrandt mladeniča, kako pa sebe priletnega… - prav to in nič drugače. >>>
