|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Sreda, 18 November 2009 14:00 |
 Kiborg/Cyborg opredeljuje zvezo med živim organizmom ali telesom in strojem ali napravo, je bionika kibernetike v novem času, kar sem zaznal v novih visokih tehnologijah, ko so se šele začele pojavljati. Kolikor je kiborški tudi morebiti sam človek, bi se naj dopolnjeval »operativno« ali tudi medicinsko s presajanji in postopno celo z vsadki kot en sam kibernetični organizem… - mnogi telesni deli naj bi bili iz umetnih snovi, od vlaknin do senzorjev… kot, angleško rečeno – »cybernetic organism« ter bi se kiborške življenjske oblike potem spreminjale tudi v nekakšno nad/življenje kot v človeškost umetelne transcendence skozi tehnološke postopke in vsebine. Kolikor bi naj bil človek življenjska oblika robotike, bi bil protezni kiborg, ki bi se urejal v novem po/rojevanju z matriko… - samemu sebi android.
Ko sta namreč avstralska medicinska raziskovalca Manfred E. Clynes in Nathan S. Kline prvič uporabila pojem »cyborg« v 60-ih letih 20. stoletja, sta prikrojila človeškost svojemu družbenemu in tehničnemu okolju, ki je obenem vesoljsko, namreč kot alternativa človeku v njegovih zemeljsko podobnih sferah in življenjskih umetnih pogojih, namreč v brezzračnem in sploh v prostoru vesoljskih plovil oziroma vesoljskih ladij; po naravnem izboru sledi potemtakem kiborška revolucija? Pogojevanje človeškega prilaganja, ki se imenuje inteligenca, se je zgodilo šele z internetizacijo. Novi svetovi potemtakem naj ne bi bili več niti realno utopični. Človek kot vesoljno bitje je zdaj tudi vesoljsko bivajoče v »vse-mirju« ali v vsem, kar je, kar je bilo in kar šele bo. Med biokemičnimi, fiziološkimi in elektronskimi modifikacijami in strukturami je »samoupravljalski« človek po svoji volji – bi rekel, potem ko je bil izgnan iz raja – postal del sebstvenega reglativnega sistema kot naprava, ki išče v vesolju svoj novi smisel, sožitje in življenje…, da bi čezzemeljsko sploh preživel. Protetika organskih svetov se torej kiborško tudi osmisli ali se strojno uzavesti, ker je dognana prostorko-časovna pozornost v smeri rasti in človeškega preživetja.
Bio-človek ne more vsaj videzno postati le del tehnološko visokih procesov – v bioelektroniki ali biokibernetiki? Nič novega ni pod soncem, ko rečem, da je področje razvite medicinskosti v postmoderni dobi že povezala telesnost s presaditvijo pljuč in srca ali ledvic…, s tehničnimi vsadki, z umetnimi snovi, uporabnimi v bio-protetiki ali v kompleksnih protezah, z vsadki pod kožo, v oči ali uho, ko se prebivalstvena politika lahko zvede pod nadzor biotehnoloških nadzornih naprav…; človeško strojno-kompleksno bitje pravzaprav res že živi v tehniki in od nje: od prevoznih sredstev do gospodinjskih strojev in naprav, od mobilnika kot žepnega telefona do usb-ključka ali devedejke v računalništvu, od medicinske protetike do drugih strojev in naprav v elektroniki…, ko nam je vsem v razvitih predelih sobivanja tehnologija samoumevno že zlezla pod kožo ali ko se vsebolj razkriva pomen kiborškega človeka; če obstajajo hibridni – osebni – avtomobili, si rečejo, zakaj ne bi obstajali še kiborško hibridni ljudje? Vedenjski vzorci v razvitih visokih tehnologijah ponujajo več ugodja in udobja, obenem pa razvoj kakor možganskih smeri, skozi katere naj so kapacitete ne/o/mejene. Ko namreč umrejo možgani in telo, je človek dobesedno mrtev – kiborgi pa se naj obnašajo tako, da življenje podaljšajo, ga izpopolnijo in izpolnijo, s čimer naj bi človeštvu sami v novih generacijah računalnikov morda tudi odkrili biološko posmrtno vlogo preživetja kot v pomenu učlovečenega kiborga.
Opraviti imam potemtakem tudi že s kiborško antropologijo ali z elektronskim in kibernetskim človekoslovjem, skozi katerega se odsevajo študije etnografskih področij podobno kot humani stroji izza 20. stoletja: vprašanje je, ali se bo kiborška evolucija v izboru človeške vrste ali mislečih dvonožcev kot najrazvitejših sesalcev lahko osredinila na napravno-kibernetsko utelešenost, pri čemer so sanje obsojene na obskurnost…, obenem s sociologijo telesa povrhu. Kiborgi nas bi lahko kodirali v družbo na različnih področjih, od prometa do poljedelstva in ribištva, to se reče, tudi v gozdarstvu, lovu in prehrani do tehnološke materialne produkcije kot avtomatiziranega ali robotiziranega dela, od učne tehnologije do jezikovnih samodejnih prevajalnikov človeških ali narodnih jezikov, od pripomočkov v igrah in športih do urejanja okolja in prostora, od gospodarskih dejavnikov do financ, sicer pa tudi javno upravno, od komuniciranja najvišje stopnje v internetizaciji do varovanja tajnih podatkov, v makroekonomskih analizah in razvoju ekonomike, v notranjih zadevah (robocop, terminator…) in pravosodju, tudi posebej v obrambi in vojaštvu, v kulturi in zdravstvu, v službi obveščevalno-varnostne agencije, povsem posebej v znanostih in tehnologijah… In kakšnega spola naj bi bil/a kiborg/ica?
Kiborški evolucionarnosti naj sledi tudi matematizacija sveta… ali določno urejanje po pameti in z abstraktno zasnovanim, tudi tako določenim socialnim življenjem. Pri tem nisem pomislil na Po njem se imenuje asteroid glavnega pasu 3366 - Gödel; pomislil pa sem, kako sem se pogovarjal z nekaterimi znanstveniki, raziskovalci, matematiki o… in je bil omenjen kdaj tudi avstrijsko-ameriški matematik, logik in filozof Kurt Gödel (28. april 1906, Brno/Brünn, Moravska, Češka, tedaj Avstro-Ogrska - 14. januar 1978, Princeton, New Jersey, ZDA), znan že zgodaj kot, avstrijsko rečeno, der Herr Warum /Gospod Zakaj; v Bologni je Kurt Gödel poslušal Hilbertova predavanja o popolnosti in neprotislovnosti matematičnih sistemov, leta 1930 je doktoriral pod mentorstvom Hansa Hahna. postal član Univerze.
Kurt Gödel je s Paulom Cohenom ugotovil, da aksiomi standardne teorije množic ne omogočajo spoznanja ali je moč množice realnih števil enaka moči kontinuuma, tako je leta 1931 postavil dva znana Gödlova izreka o nepopolnosti. Če povzamem: »Prvi izrek pravi, da množica resničnih izjav neprotislovne logične teorije, ki vsebuje formalno aritmetiko, ni rekurzivno preštevna. Vsak neprotisloven sistem je nepopoln (oziroma, v vsakem neprotislovnem sistemu obstaja vsaj en resničen stavek, ki v tem sistemu ni dokazljiv). Drugi izrek trdi, da ni mogoče dokazati neprotislovnosti logične teorije, ki vsebuje formalno aritmetiko, znotraj nje same. Drugi izrek je Gödel dokazal za Aritmetiko, namreč da neprotislovnosti Aritmetike ne moremo dokazati drugače, kot da privzamemo neprotislovnost drugih višjih sistemov. Prvi izrek je dokazal najprej za Whitehead-Russlov sistem, opisan v njunem velikem delu Matematična načela, kasneje pa še splošno za poljubne neprotislovne sisteme. Nizu simbolov v Peanovem logičnem sistemu aksiomov, ki vsebuje aksiomatizacijo pojma naravnega števila, je pri dokazu 1. izreka povratno enolično priredil naravna števila, kar imenujemo Gödlovo oštevilčenje. Po njem se tako imenuje injektivna preslikava enačb, simbolov in končnih zaporedij enačb na podmnožico naravnih števil. S tem je dobil predstavitev sistema samega v sebi. Tako je nato z združitvijo znamenitega Cantorjevega diagonalnega postopka (sklepa) iz leta 1890, ki ga srečamo pri dokazu, da je realnih števil več kot naravnih in racionalnih, in paradoksa lažnivca, ki so ga poznali že Grki, pokazal, da v takšnem logičnem sistemu obstaja resnična izjava, ki ni izrek, izpeljiva iz aksiomov, ali pa je sistem protisloven. Ničesar ne pridobimo niti, če to izjavo dodamo aksiomom sistema. Tudi za tako razširjeni sistem velja 1. Gödlov izrek. Drugače povedano, vse matematike ne moremo zaobjeti z nobenim končnim sistemom aksiomov. V vsakem takem sistemu bodo ostali izrazljivi paradoksi, podobni paradoksu lažnivca ali Russllovem paradoksu, ki ga je uporabil pri dokazovanju protislovnosti Fregejevega logičnega sistema matematične gotovosti. Tako je Gödel naredil konec iskanju matematične gotovosti s tem, da je pokazal, da ne obstaja, in tudi ne more obstajati. V fiziki je podobno razmišljal leta 1926 Heisenberg z načelom fizikalne nedoločenosti.«
In kaj ima moj esej opraviti s Kurtom Gödlom? Morda sem pomislil, da je Kurt Gödel leta 1949 objavil članek o modelu Vesolja, ki se opira in se nanaša na splošno teorijo relativnosti, kjer je na osnovi relativnosti istočasnosti teoretično mogoče potovati v katerokoli področje preteklosti ali prihodnosti, ker da mora biti izpolnjen tukaj edini pogoj, namreč da mora biti hitrost vesoljske ladje najmanj 70,7 odstotkov svetlobne hitrosti, kar pomeni okoli 800 milijonov km na uro – kar je seveda matematično-fizikalna izmišljija in fantastično teoretska predpostavka; Kurt Gödel je v letu 1951 predstavil tudi obstoj paradoksnih rešitev Eisteinovih enačb polja v splošni teoriji relativnosti, kar je poklonil Albertu Einsteinu za njegovo 70-desetletnico - takšna kakor vrteča vesolja bi omogočala časovno potovanje, tako da je sam utemeljitelj splošne relativnostne teorije nekako podvomi o njeni pravilnosti. Sicer so Gödlove rešitve znane kot Gödlova metrika…; omenim naj še: Gödlov izrek o neodločljivosti; Gödlov ontološki dokaz; Gödlova izreka o nepopolnosti; Gödlovo število.
Kaj pomeni biti kiborško logičen? Kiborgi so postali ob Kurtu Gödlu del popularne kulturnosti…, na vrsto je itak vrsta filmskih ali televizijskih RoboCop predstavitev… in seveda računalniških igric… Androidi bi naj bili čezčloveški, toda ne več kot ibermenši, marveč kot transhumanoidi v visoki tehnološki družbi in kulturi, v posthumanističnem, a še vseživem vesolju… V digitalni komunikaciji se razvija dosledno že novo vsečloveško vesolje, ki zre skozi prazne prostore k novim oblikam – »življenja«?
Esejsko peteroknjižje 4 – Kiborgi ali Gödlov izrek – Vmesniki in miške ali o esejistiki – je urejeno po petčlenskih načelih Intelywaya - elektronskega spletnega medija za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti, obenem pa se navezuje na 5 Mojzesovih knjig Stare zaveze, tokrat Četrta Mojzesova knjiga ali Numeri, se reče, tudi s Prvim štetjem in vse do Sklepa (36,13-13)… |
|
Zadnjič posodobil Sreda, 18 November 2009 14:28 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Ponedeljek, 31 Avgust 2009 15:49 |
|
Mesto in kulturni spomin Francetu Filipiču in drugim v slovno slovo – 1001 odstavek 
Ko so odhajali mariborski kulturni, umetniški, literarni prijatelji tjakaj, so mnogi pustili za življenja svoje osebne in družbene sledi, ki jih poskuša postmoderni Maribor povsem zabrisati in prekriti z večno pozabo, kakor da teh ljudi pravzaprav nikoli nikjer ni bilo, še najmanj v Mariboru. France Filipič je bil ob Milanu Kajču, Janezu Švajncerju, Nadi Gaborovič, Hermanu Voglu, če naštejem le nekaj prej v Mariboru bolj kot gotovo znanih imen, ponosen organizator literarnega življenja, vsestranski ustvarjalec, urednik, pesnik, tako da so se ga v mestu celo nekako usmilili ter mu dodelili lokalno Glazerjevo nagrado, upajmo, da Maribor vsaj tega ne bo zanikal? Eno je, kar se govori, drugo, kar se udejani celo med samogovori – zlasti pisateljsko, z darovi besede ali besedne umetnosti, ki naposled v sebi nosi nekaj trohice molka. Šele mestna literarnost je prepuščena namreč naklepnemu zamolčevanju ali izčrtavanju vseh in vsakogar, ki baje ni spadal v provincionalno ožino interesov, kakor so se bili shinavčeno in zahrbtno udejanjali že prej, šele potem, ko pa so postmoderni zavzeli oblastniške pozicije, so iz mestnega spomina takoj izčrtali prej sicer človeško in mestno znana imena. Je obvladovanje sebstva v osebnih odtenkih izpovedi Filipičeva temeljna izpovedna lastnost – kot nadrealistična izpoved na epski ravni? A prijateljev ne morem, kljub malomestnemu, mariborskemu racionaliziranemu ali političnemu brisanju v pozabo, prepustiti golemu niču, saj me in nas lahko njegovo življenje in delo, ob drugih prijateljih tudi navdihuje. Gotovo sem prav zato ob zaznamovani in v svojem bistvu neizbrisni smrti prijatelja Franceta Filipiča zapisal – kliknite, knjiga se bo naložila... sedaj jo preberite kar v PDF, 4MB, 116 strani. |
|
Zadnjič posodobil Ponedeljek, 31 Avgust 2009 15:58 |
|
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Četrtek, 02 April 2009 15:24 |
|
Pred globalizacijo ali za fraktalizacijo – v virtualnosti Esej o času (iz leta 1990) – poskusna računalniška miška ali o esejistiki "Kdor te blagoslavlja, bo blagoslovljen; kdor te preklinja, bodi preklet!" (Numeri, 24, 9) Na poti besede je blato napoti. To pot je ta pot. Ta pota sem prepotoval ničkolikokrat in nekoč. Po teh potih pridem do sebstva in k sebi. Beseda se upoti iz globin skozse, da vidim dalje. Sem, kjer sem. Ta pot me je izsanjala. Zdaj je resničnost, čeprav je brezpotje. Ampak je pot in je resnica. V moja usta se je zažrl prah puščav, vse dokler nisem prišel do oaze in k čisti vodi besede. Pot, ki se je zdela, da je fata morgana, je zahajala s soncem. Jutri spet vzhaja nova sončna pot. Preizkusil sem, kar sem bil našel. V ustvarjalni samoti sem našel dom v jeziku. Še pravi čas, še pravi čas. Z vsakim esejem nesem na pot nekaj pozdravov – tvojih in mojih in naših in njihovih... Ja, kakšna upotena proza, skoraj poezija. |
|
Zadnjič posodobil Četrtek, 02 April 2009 15:29 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Ponedeljek, 02 Februar 2009 10:42 |
|
"Zberite se, da vam naznanim vašo usodo v dnevih prihodnjih!" (Genesis, 49, 1) V esejih je lahko gotovost dvomna, kolikor je literarizirana. Lahko pa da esej govori iz dvomnosti tako, da potrjuje čez resnico svojega časa tudi esejistovo osebo in njegove osebne poglede, predstave, izkušnje, misli skozi ali celo čez javnost. A ravno v negotovi gotovosti je paradoks esejistovega ironično pikrega, kdaj poučno presodnega, nesramežljivo oporečnega in sporočilnega, posplošeno kritičnega, nazorno premišljujočega pisanja. Do kod seže um v umevanju, katera je moja koda za dostop? Ob enem prostoru se razpre drugi virtualno, iz tedna v teden je vse razumljivejše, ampak brez mojih kosti in ustnic, brez mojih solz, moje krvi, brez moje spevnosti, tudi če se še tako trudijo, da bi zaigrali resničnost besed – kajti vem, da lažejo, še zlasti potem, ko so itak izgubili oči in usta, nos in ušesa, spremenjeni v čudne podobe izvenzemeljskih bitij. Gonili so me, gonili so nas, pa so se prenarejali v resnobi, kakor da delajo po predpisih, vse po spisku, vse po zakonu, saj gre v rok službe. Ampak analogno sem in esejistično v zaporedju znakov, s katerim izražam sebilastno istovetnost in izkažem to svojo istovetnost, da prav s tem dobim pravico dostopa do računalnika ali omrežja? Je kaj usodnega v tem, da sem uporabnik z ustreznim geslom – tako kot večina izmed nas…? Špica, rečem, dokler je namreč veljalo, da se ni poznala virtualna stvarnost kot omogočanje razvidnih simulakrov, se je kibernetizacija pisav dozdevala skoraj onstran vidnih in spoznavnih možnosti, ko pa se je uresničila težnja preoblikovanja kot možnost novih oblikovanj, pa se je brž uredilo, da so se teoretski diskurzi preobrnili tudi izza (neo)/psiho/analize v urejanje besedil drugače, prav tako pa se je slikovno gradivo spoprijelo z vso dotedanjo zgodovinsko “avantgardo”. Eno samo življenje imam, ni mi odveč, resnica je še mogoča, čeprav komaj kje na robu, preden bi padel in omahnil, saj so pripravljali tak padec, ampak jim ni uspelo. Kaj se je potem zalezlo gnidavega v gube starcev? Odkar obstaja skratka nekakšna tehnoumetnost, namreč v smislu tehnizacije virtualnih umov, so se izrazna umetniška sredstva z ubesedovanji vred pokazala za relevantna, celo več, nova tehnologija je postala, kot sodim, pravzaprav del mojega in tvojega vsakdanjega življenja. Gotovo se je spremenila s takim tehniziranjem v računalniškem ali kibernetskem smislu povrhu kategorija časa, ko so se presegajoče frekvence nalagale druga čez drugo kakor b novi transcendenci. Ampak pri tem ne mislim zgolj na fascinacijo ob tehničnih in tehnoloških dosežkih, ki so po fazah zastarljivi kot blago, tudi kot hardversko ali softversko blago, ampak na lasten položaj razumništva. Jasnovidci in jasnovidke so se zavzeli za nekakšno paranormalizacijo prostorov, ki se globalizirajo, kot da je v spektru novih svetlob mogoče uzreti umetelnost ali sploh umetne rešitve za naravne deje. Še se ne morem žrtvovati samo za stvar – ta stvar namreč v virtualnosti ni več le realni predmet, ki bi obstajal dejansko, čutno-doživljajsko kakorkoli vnaprej samoumevno ali dokazno, marveč je v svoji telesni razsežnosti potisnjena na področje (jungovsko) izvenzavestnega, je stvar v novoprostorskih ali virtualnih razsežnosti ali v obliki estetske kodifikacije znotraj med sabo prepletenih, tako rekoč spletnih dogodkov, omrežnih programov ter projektov. Estetski obči pojmi kot kategorije potemtakem v novem delu postvarjene materialnosti lahko tudi zavajajo, postanejo lahko sam odnos do vidnega in videnega sveta ter do doživeto postvarjenega, a tematiziranega življenja – T. W. Adorno, W. Benjamin in J. Baudrillard so primeroma že pokazali, da se verjetno niti Heidegger ni moril, ko se je znašel na lesnih poteh, ali ko je bil mislec Biti in časa na obpotju mimo, toda sredi samega življenja z umetniki, torej ne pri heglovskem koncu umetnosti, ampak prav v samem Izvoru umetniškega dela. Kolikor je dvom dopusten nedvomno bolj kot duhoviti metodični dvom, namreč kot neogibna sestavina sleherne kritične zamiselnosti, saj se razlikuje od radikalnega dvoma in ne vodi v absolutni dvom ali skrajni skepticizem – že Descartesova metodična skepsa je bila usmerjena zoper dogmatizem in proti neizkustveni znanstvenosti -, je pot, ko se zazre esejist vase proti sebi, skozse, predse in za sabo, čezse, nase, iz sebe eksistencialno. In tukaj začne razpravljati... o tem in onem |
|
Zadnjič posodobil Ponedeljek, 02 Februar 2009 11:18 |
|
