Lepota likovnih podob, ki ni preprosto kič ali lepotnost in ne za vsakdanjo rabo, predstavlja preimenovanje nekaterih likovnih vrednot izza bivšega novoreka v pomenljivo večplastnost umetnosti, katere samostojna slika mora biti, če hoče preživeti, količkaj družbeno zdrava. S tem je rečeno, da se likovnost na Slovenskem ne sme provincionalizirati kot nekakšna odtujeno drobtinčarska umetniška kolonija, niti ne sme hohštaplersko preveličati lastne vloge v lastnih okvirih oporišč za nadaljnje delovanje. Celo več, kolikor bolj je vloga likovnih umetnosti nepristranska, tem manj je brezosebna, kar kaže na paradoksni položaj umetniškega slovenskega ustvarjanja v 3. tisočletju.
Tvegljiv ni le vizualno informacijski sklop družbene tematike o ustvarjalno–delovnih pogojih slehernega likovnega umetnika, marveč predvsem tista tako imenovana značna brezosebnost navzven urejenega in virtualiziranega kulturnega izraza, ki se ne nadaljuje v resničnost.
