Pogovor s knjižničarjem, publicistom, prevajalcem in gledališkim človekom Jarom Dolarjem 

Evropska kultura, slovenska kulturnost, slovenska nacija… Jara Dolarja sem poznal… od kdaj? Preprosto sva se razumela, prijateljevala, oba neverjetna knjigoljuba… Dolarjev oče Anton, Maistrov borec, je bil soborec mojega dedka Ivana Gajška¹, sicer pa profesor latinščine in grščine mojemu očku Avgustu Gajšku… Že zato sva bila tudi z Jarom Dolarjem, po svoje tudi s kronistom mesta Maribora, velika prijatelja – ne glede na razliko v letih ali po interesih. To pristno prijateljstvo se ni oziralo ne na politiko ne na ženske ne na denar: tri teme, o katerih nisva nikoli posebej govorila, razen ko sva zabavljala na »klasičen« način čez Joklovo »via facti« ali ob drugih abotnih preočitnih lokalnih občinarskih ali republiških prismodarijah, toda ob dokaj nevarno robnih neumnostih. V letih sva se pogovarjala z Jarom Dolarjem ne le o knjigah in knjižnicah, ne le o razumniškem medsebojnem zavezništvu, ampak tudi o pisnosti, o Brižinskih spomenikih, o slovenskih literarnih klasikih in drugih znamenitih osebnostih, o narodnokulturnem bogastvu in narodnem značaju zlasti kulturnega slovenstva, o lepoti slovenskega jezika, o tveganjih, nazadnje pa mi je pravil, kako je v Kamniku urejal samostansko knjižnico…, nejeveren, toda veren. Imel se je za »komunista«, pa ni bil aristotelovec ne averroist, ko je deloval skupaj z redovniškimi brati in patri ter se je z njimi ujel… - v duhu knjige, ne pa v duhu črke, ko je primeroma dobrim dušam urejal samostanske knjižnice. Za Jara Dolarja skupaj s Tomažem Akvinskim nihče ne bi mogel reči: Timeo hominem unius libri…  >>>