Kot vse kaže, je vrsta takih in podobnih vprašanj počezno neodgovorljiva, čeprav so odgovori seveda po tolikerih poskusih vizualizacije v likovnih umetnostih povsem znani: kdor že lahko razstavlja v razstavni politiki sodobnih urbanih središč, se lahko tudi vzpne, ne glede na trgovanje z likovninami, ki ima svojo visoko, tudi denarno ceno, saj se ve, da vrednost slik, kipov in drugih likovnin narašča s časom, ne glede na priznanje avtorja še za časa njegovega življenja.

Digitalna ustvarjalnost v likovno vizualnem pomenu izhaja tudi iz skrivnih postopkov risanja ali slikanja, fotografije ali posnetkov z digitalno kamero... Prav te postopke je iznašel Vladimir Gajšek, tako da se z računalniško tehnologijo slikarskografičnih programov pokažejo likovne umetniške podobe. Kot v tradiciji slikarske ustvarjalnosti se Gajškova likovna umetniška ustvarjalnost tematsko deli na več področij…

Krajina - krajinarstvo je pri Gajšku virtualno, kolikor se uprizarja, sicer brez prisotnosti ljudi ali živali, v svojih urbanih okoljih, tako kot muzej ruševin ali kot novogradnja, sicer pa srečamo tudi marine, nekatera hribovja in gore, obrežne rečne slike in mostove, javne trge utopičnih mest, perspektivne slike fantazijskih panoram in drugo, kar vse tvori obliko postmodernega virutalnega sveta in civilizcije; - tihožitja so virtualno največkrat podrejena umetnikovemu čustvu in čutenju, zato ne srečujemo klasično kuhinjskih tihožitij, cvetličnih tihožitij, lovskih tihožitij..., marveč predvsem atmosfersko sliko tihožitnega naključja, ki se je ujela v negibnost predmetnega sveta oz. v stvarnost, kar vse je odpoved realizmu Barbizonske šole in nadaljevanje modernosti, tako izza kubizma kot nadrealističnega likovnega navdiha, enako v Cézannovstvu postmoderno kot v pokrajinah v abstraktnih umetnostih; tudi abstraktne slike Vladimirja Gajška izhajajo iz postmodernega, digitaliziranega videnja sebstva in okolja, iz medčloveškosti in počutja barvnoatmosferskih,  vsebin, kar kaže na odmik od slikanja prima vista in v načrtno, a v navdihnjeno poslikavo abstrakcij - v to tematiko so lahko vključeni tudi fotografski detajli iz realnega sveta, vendar so zakriti zgeometrizacijo, tako da Gajškove abstraktne slike niso zgolj abstraktizmi, marveč vseprej sámo barvno živo življenje.

Od leta 1993 do vključno leta 2011 so se grafični programi slikanja in risanja na računalnikih bistveno izpopolnili, ko omogoča tudi internetna raba vključevanja likovnih elementov novo vizualizcijo, ki pa ne sme biti vsiljena nobeni sliki in slikariji, temveč mora podajati podobo umetniške celote. Ko lahko umetnik riše tudi na računalniško risarsko tablico v neštevilnih barvah, ko lahko tudi slika na zaslonu računalnika, lahko tudi oblikuje s postopki grafičnih programov svoje poteze, pri čemer je vodilna estetska vloga slikovne dovršenosti, ko ne sme biti ničesar preveč in ničesar premalo, zato se mora tudi postopkovno slikarsko umetnik pravočasno ustaviti, da dokonča sliko. Gajškove upodobitve predstavljajo torej niz uprostorjenih barvnih izzivov, uprostoritev med svetlobo in senco, ko so nekatere slike lahko tudi postavljene kot: strip, olje, tkanje, grafika..., ob čemer umetnik noče biti ilustrativen, saj sijajno posega na različna področja videnja človeškega obstoja, tako v znanostih kot v civilizacijah, celo v sakralni umetnosti in omenjenih tematikah. Slogovno gre za nove izzive, ki v umetnosti ponujajo po novih odkritjih poznavalsko vrednost lepote in ljubezni do človeka in sveta. Gajškove likovnine predstavljajo zato novo umetnost.

Kolikor je ta umetnost nova, je digitalizirana, toda vsebinsko je praizvorna in izhaja iz žive, tudi tekmovalne pozicije vizualizacij, zato Vladimir Gajšek ne nastopa kot lastno telo, ampak kot likovni simbol postmoderne in novega sveta, ko je za sabo v tem novem svetu onemogočil uničil vse vesoljske ladje, da se več ne morejo vrniti v preteklost. Vladimir Gajšek je slikar prihodnosti in vsake nove umetniške bodočnosti.